Bilo je vroče poletno dopoldne na naši obali, ko je poštar, kot vsak dan, raznašal pošto po mestnih ulicah. Njegovo delo je sicer bilo dostavljanje pisem in paketov, vedno pa je rad priskočil še na pomoč komurkoli, ki je potreboval nasvet ali usmeritev.
Medtem, ko je v poštarski torbi iskal priporočeno pošiljko, je s kotičkom očesa opazil družino, ki je stala na plačniku in se obračala v vse smeri. Oče je v roki držal telefon in zaskrbljeno strmel v zemljevid, mama pa je v naročju tolažila deklico, ki se je držala za lička in tiho hlipala. Očitno so bili turisti, med seboj so govorili v angleščini, poštar pa je hitro dojel, da nekaj ni v redu. Stopil je do njih in jih v polomljeni angleščini vprašal ali potrebujejo pomoč. Oče mu je hitel razlagati, da ima njegova hči hud zobobol, da iščejo zobozdravnika, vejo, da je nekje tukaj, pa vendar ne najdejo hiše kjer ima zobozdravnik Koper svojo ordinacijo. Poštar se je takoj spomnil, da je pred nekaj minutami prav tam, kjer je zobozdravnik Koper oddal pismo. Rekel jim je naj mu sledijo, da jih bo odpeljal do hiše, kjer ima zobozdravnik Koper svoje prostore. Družina se mu je zahvalila in mu s hitrimi koraki sledila. Med hojo jim je razlagal, da je ordinacija le nekaj ulic proč od tukaj. Lahko bi jim tudi razložil pot, pa se mu je zdelo hitreje, če jih kar sam vodi do tja. Hodili so po kamnitih ulicah, ki so jih senčile starodavne zgradbe, dokler niso prispeli do sodobne ordinacije s steklenimi vrati in modro tablo na steni, na kateri je pisalo zobozdravnik Koper. Poštar je pokazal na vrata.
Oče mu je prijazno stisnil roko, mama se je skoraj v solzah zahvalila in že so izginili za steklenimi vrati v notranjost. Poštar je zadovoljen nadaljeval s svojim delom, še nekaj pisem je moral dostaviti.