Kar velika večina nas je, ko mislimo, da zmoremo vse. Vsak dan tempo do večera, da ne potrebujemo odmora, počitka, sprostitve, lenarjenja, vse to nam je tuje, dokler na vrata ne potrka izgorelost, potem vidimo, da ne zmoremo vse brez odmora. Vsak človek potrebuje odmor, počitek, lenarjenje, ko ne ve kaj naj dela in enostavno samo počiva.
Sam sem bil točno takšen, ko sem mislim za vse ostale, ko so potrebovali dopust in so se pritoževali, da preveč delajo, da so čudni, da so leni, ker sem imel polno energije, marsikdaj se do večera nisem ustavil in na koncu delal še pozno v večer. Bil sem prepričan, če delam delo, ki me veseli, da mi zdravje ne bo ponagajalo, pa je vseeno prišlo za mano čez par let, ko so se stvari nabrale in sem obiskal zdravnika, ki je enostavno rekel izgorelost in mi predpisal bolniško. Veste kako je to, ko si sam sebi šef, lahko tebi zdravnik predpiše bolniško, ko pa takoj, ko stopiš iz ambulante že delaš, ker ti zvoni telefon.
Priznam, da sem bil šokiran nad izvidom, sprva nisem vedel kaj naj naredim. Šel sem domov, da bi počival, ampak po prvem dnevu sem videl, da to ne bo šlo. Jaz tega ne zmorem, izgorelost dol ali gor, jaz potrebujem drugačen stil življenja in to ni ležanje in ni delo celi dan. Potreboval sem rešitev, da najdem nekaj vmes, da najdem tisti balans, ki bo ok. Dolgo sem premišljeval, kako izgorelost vpliva na človeka in kako hudi je to. Vedel sem, da se ne smem igrati z svojim zdravjem in dovolj sem bil pameten, da sem si rekel, da bom nekaj pogruntal zase, kar bo odgovarjalo meni in bo izgorelost izginila. Dal sem si manj naporne dneve med tednom, vikende pa sem odložil telefon v kot in nisem delal čisto nič službenega. Počasi je izgorelost bila preteklost.