Prav čisto vsi copati so se izgubili nekje po stanovanju in prav nikjer jih ne najdem. To se mi skoraj vsako poletje zgodi, ker vedno raje hodim bosa in poleti je vsekakor dovolj topo za to. Potem pa, ko se shladi hitro, ugotovim, da tako ne bo šlo več naprej in da moram najti copate. Ki so pa bog ve je. Pod kavčem sem našla samo en copat in niti ne vem, kje je drugi od tega para. Imela sem najmanj pet parov in vsi so nekam šli. Ta trenutek imam občutek, da imam graščino namesto dvosobno stanovanje, ampak če ne drugega vem, da imam mačka, ki se zelo rad igra s copati. Kam jih je tokrat uspel stlačiti, pa samo upam, da bom odkrila še letos.
Če bo predolgo trajalo, bom vsekakor morala kupiti nove, ampak nekako upam, da tega ne bo treba narediti in se bodo našli. Maček me seveda že celo popoldne gleda, kaj delam in prav nič mu ni jasno. Po svoje ga razumem. Tudi jaz bi gledala čudno lastnika, zakaj tako vneto išče opate popolnoma drugje, kot so v resnici. Ampak če ne drugega bi vsaj razumela, da samo jaz vem, kje so. Verjetno pa tudi, če bi znal govoriti, ne bi povedal, kam jih je dal. Videti je zelo nedolžen maček, a v rednici je nabrit z vsemi žavbami. Od kod in zakaj se je to navadil pa prav res ne vem. Jaz ga vsekakor namenoma nisem naučila teh trikov, pa naj reče, kdor hoče, kar želi.
Po več urah iskanja sem le našla polovico copat, žal pa le en par in večinoma copate za desno nogo.