Vsi starši smo različni med seboj, tako imamo tudi različno vzgojo. Sama sem bila najsrečnejši človek, ko sem postala mama mojemu sinu. Želela sem si sina in zato je bilo veselje še toliko večje. Ko je sin rastel in ga je začel zanimati čas, pa je prišel čas za nakup prve otroške ure, da bo poznal na uro. Tako sem premišljevala, če mu naj grem kupit eno poceni uro sama, ali pa naj ga peljem v specializirano trgovino, kjer imajo različne otroške ure, da si uro izbere sam.
Rada sem otroku kupila stvari, katere si je izbral sam, tako sem tudi tokrat naredila tako, da mu ne izberem otroške ure jaz, ampak, da si jo izbere sam. Za vikend sva tako šla v trgovino po novo uro. Sin je bil neizmerno vesel, kajti zanj je to bil velik korak, da bo imel na roki uro. Prodajalec nam je vse otroške ure, ki so bile v prodajalni pokazal, tako si je sin izbral tisto, ki mu je padla v oči. Vedela sem, da si bo izbral posebno uro, kajti vedno je izbral stvari, ki so bile drugačne. Prodajalec nama je uro pravilno nastavil in mu jo dal na rokico. Kako ponosno je takrat moj sin odkorakal iz trgovine. Prav srečen je bil.
Doma pa sva se začela učiti. Približno je že vedel koliko je ura, a na okroglo. Tako sva se mogla naučiti še minute. Da ga nisem predolgo obremenjevala, sem ga učila le 15 minut na dan. Tako je po enem tednu poznal na uro. Nekateri so prepričani, da otroške ure za na roko niso pomembne, meni pa so kar pomembne, sedaj vidim sina, kako lepo zna pogledati na uro, imam občutek, da jim njihove otroške ure, na njihovih rokicah vlijejo samozavest, počutijo se pomembne in prav ponosni so na njih.